Z nekajdnevno zamudo sem objavil pripovedi. Od vsega začetka pa imam v glavi tudi to zgodbo:
Zagotovo se boste strinjali, da ima vsaka vas svojega posebneža. Žal, ali pa na veliko srečo, ugotavljam, da imajo Bloke več teh (Lojo, Bregarjev Branko in Ljubica, Planšar, pokojni Muha ... to so le najbolj znameniti). In je tudi v Cortini en tak ... fanta, kakšni 35 jih ima, opaziš takoj. Pa, saj posebneže pa res takoj opaziš. Zoki je bil že enkrat prej v Cortini (sicer v drugi vlogi, nepovezani s smučanjem) in ga je opazil na hokeju. No, tega fanta, sva videvala v mestu, posebej pa tudi ob progi. S seboj je nosil megafon in vozil se je s tako imenovanimi shuttle-i, ki jih organizirajo za novinarje. Ime mu je Giuli. Po naše bi bilo: Đuli. Najbrž je to skrajšanka za Giulio ali pa Giuseppe ali Giuliano, kaj vem. V glavnem Giuli. Zanimivo je bilo, da se je vedno vozil le z istim šoferjem teh kombijev, pa čeprav je bil en drug pol prazen. Sedel je na prvem sedežu in se pogovarjal s šoferjem. Zadnji dan sva se z Zokijem resno poigravala z mislijo, da bi se slikala z njim ... pa se na koncu nisva.
Težko bi sicer tega fanta primerjal z Lojotom, ki mu je edina skrb kako bo čim več spil in ali ga bo moped še potegnil v Veliki Vrh ... Giuli je veliko bolj prijazen.
Verjetno je edina stvar, ki jo ima v življenju čakanje na tekme svetovnega pokala v njegovem domačem kraju. In kar predstavljam si, kako vesel mora biti, če se mu kakšna tekmovalka podpiše ...
torek, 29. januar 2008
Pisma iz Cortine d'Ampezzo (III. del)
Dve stvari sta, ki sem ju pred tem pozabil omeniti:
1. vreme se je odlično popravilo. V petek je močno sijalo sonce in me tudi malo opeklo (ni hudo in najbrž ob vrnitvi ne bo nobene sledi več). Če so imeli v preteklem tednu Kortinčani nemalo težav s snegom (bojda naj bi ga bilo padlo en meter) se je sedaj situacija povsem spremenila. Hladno sicer je, kar za 1200 metrov nad morjem niti ni preveliko presenečenje, a na nebu le stežka najdeš oblaček … vsaj v petek ga ni bilo možno. Danes je bilo bolj oblačno, a vseeno hladno, popoldne je tudi posijalo sonce.
2. Dvigalo v hotelu je malo čudno. Posebej ob dviganju se vsakič počutim kot bi vzletal z raketo. Pa ne zaradi takega pospeška, pač pa ker se vse maje. A s časom se navadiš … najina soba je sicer v 3. nadstropju (od štirih), okno, ali bolje rečeno okence, pa je obrnjeno proti pivnici, ki je približno 5 metrov oddaljena od našega hotela. Kot zanimivost, ki jo boste najbrž slišali tudi v jutrišnjem prenosu, danes so v tej pivnici igrali Na Golici … hihi.
Enigma »receptor« se je danes dokončno rešila. Ko sem šel še po tretji listek za 5 evrov, s katerim se za 1 uro povežem na internet, sem gospoda pač vprašal kako to, da govori balkansko. Povedal je, da je v resnici doma iz Rabca (Istra) in v Cortino pride med sezono ter dela v hotelu. V Rabcu ima apartmaje in hišo … vse za najem. Kaj več pa niti nisem spraševal …
Verjetno vas zanima kako se je končal intervju s Kristianom Ghedino. Že včeraj mi je njegov manager potrdil uro intervjuja in sva z Zokijem šla v 5 Torri (tako se imenuje njegova restavracija). Kakšni 15 čez dogovorjeno uro je le prišel Kristian Ghedina. V resnici je zelo preprost fant, ki enostavno govori o vsem. Angleščina mu ne gre preveč od jezika, po nemško pa kar ok. Dogovorila sva se, da ga sprašujem v čudni mešanici angleščine in nemščine, on pa mi odgovarja po italijansko. Izteklo se je malodane sanjsko … 15 minut intervjuja, sposojeni mikrofon očitno deluje … prispevek sem pa tudi že napisal (med tem sem se zmenil za nekaj dodatnih sekund … J) … tako mi manjka le še raport. Držim sen namreč načela, da če že sem nekje, bom to tudi jasno pokazal …
Sicer pa imava jutri še en prenos, vstala bova ob 8:00 in čim hitreje opravila formalnosti. Zgodb je še veliko in jih bom tudi povedal … ko bo čas … ali pa jih objavim na kakšnem blogu.
Ojej, spet je ratalo kar veliko teh vrstic …
Jutri ob 17:00 računam biti že v Ljubljani, potem pa še v službo …
1. vreme se je odlično popravilo. V petek je močno sijalo sonce in me tudi malo opeklo (ni hudo in najbrž ob vrnitvi ne bo nobene sledi več). Če so imeli v preteklem tednu Kortinčani nemalo težav s snegom (bojda naj bi ga bilo padlo en meter) se je sedaj situacija povsem spremenila. Hladno sicer je, kar za 1200 metrov nad morjem niti ni preveliko presenečenje, a na nebu le stežka najdeš oblaček … vsaj v petek ga ni bilo možno. Danes je bilo bolj oblačno, a vseeno hladno, popoldne je tudi posijalo sonce.
2. Dvigalo v hotelu je malo čudno. Posebej ob dviganju se vsakič počutim kot bi vzletal z raketo. Pa ne zaradi takega pospeška, pač pa ker se vse maje. A s časom se navadiš … najina soba je sicer v 3. nadstropju (od štirih), okno, ali bolje rečeno okence, pa je obrnjeno proti pivnici, ki je približno 5 metrov oddaljena od našega hotela. Kot zanimivost, ki jo boste najbrž slišali tudi v jutrišnjem prenosu, danes so v tej pivnici igrali Na Golici … hihi.
Enigma »receptor« se je danes dokončno rešila. Ko sem šel še po tretji listek za 5 evrov, s katerim se za 1 uro povežem na internet, sem gospoda pač vprašal kako to, da govori balkansko. Povedal je, da je v resnici doma iz Rabca (Istra) in v Cortino pride med sezono ter dela v hotelu. V Rabcu ima apartmaje in hišo … vse za najem. Kaj več pa niti nisem spraševal …
Verjetno vas zanima kako se je končal intervju s Kristianom Ghedino. Že včeraj mi je njegov manager potrdil uro intervjuja in sva z Zokijem šla v 5 Torri (tako se imenuje njegova restavracija). Kakšni 15 čez dogovorjeno uro je le prišel Kristian Ghedina. V resnici je zelo preprost fant, ki enostavno govori o vsem. Angleščina mu ne gre preveč od jezika, po nemško pa kar ok. Dogovorila sva se, da ga sprašujem v čudni mešanici angleščine in nemščine, on pa mi odgovarja po italijansko. Izteklo se je malodane sanjsko … 15 minut intervjuja, sposojeni mikrofon očitno deluje … prispevek sem pa tudi že napisal (med tem sem se zmenil za nekaj dodatnih sekund … J) … tako mi manjka le še raport. Držim sen namreč načela, da če že sem nekje, bom to tudi jasno pokazal …
Sicer pa imava jutri še en prenos, vstala bova ob 8:00 in čim hitreje opravila formalnosti. Zgodb je še veliko in jih bom tudi povedal … ko bo čas … ali pa jih objavim na kakšnem blogu.
Ojej, spet je ratalo kar veliko teh vrstic …
Jutri ob 17:00 računam biti že v Ljubljani, potem pa še v službo …
Pisma iz Cortine d'Ampezzo (II. del)
Neverjetno koliko stvari se ti lahko zgodi v 24 urah. Sinoči sva z Zokijem, ker pač danes ni bilo nobenega prenosa, šla (vsak) na eno pivo … in plačala 10 evrov. Tako je padla odločitev, da se podobnih štosov ne greva več. Da sploh ne razlagam, da je ta bar tik ob vhodu na najin hotel. Skratka zelo zelo drago je vse. Ko sva napravila še en krog po Cortini sva na najino in tudi njegovo veliko presenečenje srečala Petra Lovšina. Zoki ne bi bil Zoki če ne bi rekel: »Pero Gnus … pa v Cortini …«. Pero se je obrnil in rekli smo tri besede. Nasploh je tukaj zares veliko ljudi, ki sem jih doslej videl le po TV: Martino Ertl tako srečam vsaj 4x v eni uri, včeraj sem srečal Picabo Street in tako …
Odkar sva prišla v Cortino sem imel eno veliko skrb. Na naši televiziji prav nobenega nič ne briga kako bo kdo kaj delal. Tako sem si izposodil kamero in vsaj trikrat rekel, da potrebujem kamero, stojalo in mikrofon. Seveda sem dobil le kamero! Brez stojala bi že zdržal, ampak brez mikrofona … Tako sem od zgodaj zjutraj že iskal rešitve, kako bi prišel do enega mikrofona. Kot zanalašč sva tu edini slovenski medij, tako da nama ni mogel nihče omenjene napravice pripeljati iz Slovenije. Po večkratnih klicih na RTV smo naposled le našli rešitev: InfrontTV, ki skrbi za TV pravice, nam je posodil en mikrofon. Ko sem prosil še za kabel, mi je dečko rekel, da imajo oni kable dolge 25 metrov … a se je na dnu kovčka le našel eden dolg 10 metrov. Tako imava zdaj mikrofon in 10 metrov kabla ter kamero, s katero sem danes napravil približno 8 minut posnetkov Cortine d'Ampezzo. Takoj ko sem v roke dobil mikrofon sem začel klicariti za pogovor s Kristianom Ghedino. Njegov manager mi je hitro odobril in tako smo načeloma dogovorjeni za jutri ob 16:00 v restavraciji, katere lastnik je prav Kristian Ghedina. In spet, kakšno naključje, ta restavracija je 10 metrov oddaljena on najinega hotela. Zanimivo se mi zdi, da je tu zares veliko stvari z imenom Ghedina, ta restavracija pa se imenuje »5 Torri«. Torej držite pesti jutri ob 16:00.
Kar se tiče moje obutve … danes je bilo še bolj grozno, a sem naposled ugotovil, da je mnogo bolje, če obujem dvoje nogavice … tako me vsaj ne zebe.
Danes je bil trening smuka namesto dobri dve uri dolg kar skoraj 5 ur in zato se mi zdi, da bom moral svoje smučanje prestaviti na kasnejši datum …
Na začetku je kazalo, da bo hotel zelo dober. Pa saj je, vendar postelje so tako trde, da se enostavno ne da spati. Jaz sem spal le ene 4 ure, Zoki pa še to ne … upajmo, da bo danes bolje. Konec koncev sva danes tudi mnogo bolj utrujena.
Odkar sva prišla v Cortino sem imel eno veliko skrb. Na naši televiziji prav nobenega nič ne briga kako bo kdo kaj delal. Tako sem si izposodil kamero in vsaj trikrat rekel, da potrebujem kamero, stojalo in mikrofon. Seveda sem dobil le kamero! Brez stojala bi že zdržal, ampak brez mikrofona … Tako sem od zgodaj zjutraj že iskal rešitve, kako bi prišel do enega mikrofona. Kot zanalašč sva tu edini slovenski medij, tako da nama ni mogel nihče omenjene napravice pripeljati iz Slovenije. Po večkratnih klicih na RTV smo naposled le našli rešitev: InfrontTV, ki skrbi za TV pravice, nam je posodil en mikrofon. Ko sem prosil še za kabel, mi je dečko rekel, da imajo oni kable dolge 25 metrov … a se je na dnu kovčka le našel eden dolg 10 metrov. Tako imava zdaj mikrofon in 10 metrov kabla ter kamero, s katero sem danes napravil približno 8 minut posnetkov Cortine d'Ampezzo. Takoj ko sem v roke dobil mikrofon sem začel klicariti za pogovor s Kristianom Ghedino. Njegov manager mi je hitro odobril in tako smo načeloma dogovorjeni za jutri ob 16:00 v restavraciji, katere lastnik je prav Kristian Ghedina. In spet, kakšno naključje, ta restavracija je 10 metrov oddaljena on najinega hotela. Zanimivo se mi zdi, da je tu zares veliko stvari z imenom Ghedina, ta restavracija pa se imenuje »5 Torri«. Torej držite pesti jutri ob 16:00.
Kar se tiče moje obutve … danes je bilo še bolj grozno, a sem naposled ugotovil, da je mnogo bolje, če obujem dvoje nogavice … tako me vsaj ne zebe.
Danes je bil trening smuka namesto dobri dve uri dolg kar skoraj 5 ur in zato se mi zdi, da bom moral svoje smučanje prestaviti na kasnejši datum …
Na začetku je kazalo, da bo hotel zelo dober. Pa saj je, vendar postelje so tako trde, da se enostavno ne da spati. Jaz sem spal le ene 4 ure, Zoki pa še to ne … upajmo, da bo danes bolje. Konec koncev sva danes tudi mnogo bolj utrujena.
Pisma iz Cortine d'Ampezzo (I. del)
No, z Zokijem sva uspešno prišla v Cortino. Približno od Lienza (AVT) je kar močno snežilo, a je šlo dobro. Ceste so nasploh zelo dobre. Nato sva preletela italijansko mejo in razmeroma hitro prišla v kraj Cortina d'Ampezzo. Našla sva hotel (Hotel Royal***). Sedaj pa že sumiva, da je receptor balkanskega porekla, ker je rekel: "To je vaše." Bomo videli. Mesto Cortina je ena malo večja vas, z zelo zanimivo strukturo - veliko enosmernih poti, ki pa so vzporedne, tako da sva imela kar malo težavic da sva prišla do hotela. Ura parkiranja stane 3 evre, zato sva na hitro našla en prostorček, ki je čisto ob hotelu in bo zastonj. Soba je ful ok, velika kopalnica in brezžični internet (brezžični router je tik nad najinimi vrati), ki sicer nekaj stane (5 evrov/uro) ...
Akreditirala sva se, dobila nahrbtnik in vsak liter penečega vina pa še nekaj drugih stvari. Hkrati sem zaprosil tudi za skipass (karta za smučat). Zaenkrat sicer ne vem kdaj in kako bom prišel do smučišča, ki je približno 10 minut ven ... ampak sem že videl, da vozi skibus ... bomo videli.
Netaktično sem vzel le ene čevlje, ta nizke, kar se je že izkazalo za ne preveč dobro potezo ... sej, če bi bilo ful minus ne bi bilo težav, zdej je pa skoz okoli 2 stopinji nad ničlo in je huda plundra.
Kar se tiče tekem so za jutri odpovedali super G, naj bi bil pa trening ... danes sva se z Zokijem dobila z Urško Rabič, Petro Robnik in Ano Drev in smo mal poklepetali, bila sva tudi za sestanku trenerjev in izvedela nekaj zanimivih informacij.
Sicer pa sva komaj našla eno navadno trgovino za kupit vodo ... naposled sva le najdla in kupila. Vse je zelo zelo drago!! Danes sem recimo gledal žensko navadno majico za 150 evrov. :)
Nič, zaenkrat toliko.
Akreditirala sva se, dobila nahrbtnik in vsak liter penečega vina pa še nekaj drugih stvari. Hkrati sem zaprosil tudi za skipass (karta za smučat). Zaenkrat sicer ne vem kdaj in kako bom prišel do smučišča, ki je približno 10 minut ven ... ampak sem že videl, da vozi skibus ... bomo videli.
Netaktično sem vzel le ene čevlje, ta nizke, kar se je že izkazalo za ne preveč dobro potezo ... sej, če bi bilo ful minus ne bi bilo težav, zdej je pa skoz okoli 2 stopinji nad ničlo in je huda plundra.
Kar se tiče tekem so za jutri odpovedali super G, naj bi bil pa trening ... danes sva se z Zokijem dobila z Urško Rabič, Petro Robnik in Ano Drev in smo mal poklepetali, bila sva tudi za sestanku trenerjev in izvedela nekaj zanimivih informacij.
Sicer pa sva komaj našla eno navadno trgovino za kupit vodo ... naposled sva le najdla in kupila. Vse je zelo zelo drago!! Danes sem recimo gledal žensko navadno majico za 150 evrov. :)
Nič, zaenkrat toliko.
torek, 15. januar 2008
Vroči stol
Vroči stol s hladnim voditeljem Vladimirjem Voduškom (mimogrede, ste opazili, da se v napovedniku več ne pojavlja njegov obraz in ime?) je bil včeraj zares vroč za Saša Pečeta, Barbaro Žgajner Tavš, Boštjana Zagorca in Marjana Poljšaka (še en mimogrede: ste opazili, da je bil gospod Poljšak ves čas napačno podpisan? Njegov podpis v oddaji je bil: Marijan Polšak - pravilno naj bi bilo: Marjan Poljšak; vir: Občina Ajdovščina). Mogoče pa sta se malo spotila tudi dr. Balažic, ki mu je Sašo Peče očital laganje po televiziji, delno pa tudi dr. Turk, ki je bil ves čas neomajen in trem "odpadnikom" (tisti, ki ne veste natančno kaj se je godilo: vest na rtvslo.si) napovedal politični propad.
Oddaja je bila spet zabavna z veliko tehničnimi pomakljivostmi, prekinjanji sogovornikov in, po mojem mnenju, zelo pristranskim vodenjem.
Ob gledanju se nisem mogel odtrgati stran! Pa ne zato, ker bi bilo tako dobro, ampak zato, ker je bilo tako zanič!! In sem le čakal, kaj bo pa sedaj šlo narobe ... saj veste, tisto, kar je najbolj idiotsko se najbolj gleda. Še primeri: Fredi Miler, naj komentator na RTS in še in še ...
Oddaja je bila spet zabavna z veliko tehničnimi pomakljivostmi, prekinjanji sogovornikov in, po mojem mnenju, zelo pristranskim vodenjem.
Ob gledanju se nisem mogel odtrgati stran! Pa ne zato, ker bi bilo tako dobro, ampak zato, ker je bilo tako zanič!! In sem le čakal, kaj bo pa sedaj šlo narobe ... saj veste, tisto, kar je najbolj idiotsko se najbolj gleda. Še primeri: Fredi Miler, naj komentator na RTS in še in še ...
Naročite se na:
Objave (Atom)